Igor Žgur
Predsednik kluba Šarplanincev Slovenije
Moje prvo srečanje s pasmo Šarplaninec oziroma jugoslovanski ovčarski pes sega v leto 1980. Takrat mi je mož moje tete, nekdanji general JNA, pripovedoval o psih, ki jih je uporabljala takratna armada. Med vsemi mi je v spominu ostal prav Šarplaninec – zaradi svojega značaja, neomajne zvestobe in posebne navezanosti na svojega vodnika. Povedal mi je tudi, da ti psi potrebujejo več časa, da razvijejo zaupanje do novega človeka. Takrat mi je podaril celo priročnik, ki je bil namenjen le vodnikom vojaških psov, in prav iz njega sem izvedel marsikaj o delu vojske s šarplaninci ter o njihovih potrebah.
Ker sem takrat živel v bloku, si psa žal nisem mogel privoščiti. Ko pa sem se leta 1995 preselil v hišo, je bil eden mojih prvih korakov nakup šestmesečnega Šarplaninca Gima. On je postal moj učitelj – pokazal mi je, da je ta pasma čudovita, a hkrati nepredvidljiva, trmasta in izjemno samosvoja. Z njim sem preživel deset let lepih trenutkov, dokler se nisva morala posloviti.
V meni je ostala praznina, zato sem čez čas našel novega psa, ki sem ga poimenoval po svojem prvem – Gim. Čeprav je nosil isto ime, je bil povsem drugačen pes: miren, otrokom prijazen in odprt do vsakega, ki ni vzbujal suma. Naučil me je, da je lahko tudi tako mogočen pes pravzaprav nežen družinski član in igriv spremljevalec. Dvanajst let sva preživela skupaj, dokler ga niso doletele težave s sklepi, značilne za velike pse. Slovo je bilo boleče, a ostala so nepozabna leta prijateljstva.
Nato je v moje življenje prišel Grom. Z njim sem prvič obiskoval pasjo šolo, skupaj sva opravila začetni in nadaljevalni tečaj ter uspešno opravila tudi BBH izpit. To je bil velik osebni dosežek in dokaz, da se lahko tudi s Šarplanincemdoseže visoka raven poslušnosti, čeprav velja za zahtevno pasmo. Kasneje se nama je pridružila še psička Bistra, moja prva psica, ki prihaja naravnost iz Severne Makedonije – domovine šarplanincev. Z njo pa se učim povsem novih stvari, saj je izkušnja s psico precej drugačna od tiste s samci, ki sem jih imel do zdaj.
Predsednik kluba Šarplanincev Slovenije
Vsa ta leta življenja s šarplaninci so me naučila, da je ta pasma nekaj posebnega. Ima izjemno bogat značaj, zahteva veliko potrpežljivosti, doslednosti in ljubezni, a v zameno daje neprecenljivo zvestobo in zaščito. Ugotovil sem, da pri nas pogosto ni dovolj znanja o šarplanincih, njihovi zgodovini, značilnostih in pravilnem pristopu k vzgoji.
Zato sem se odločil ustanoviti klub – prostor, kjer se lahko ljubitelji te pasme povežemo, izmenjujemo izkušnje in skupaj skrbimo, da se Šarplaninec ohrani kot to, kar je: močan, zvest in plemenit pes z dolgo tradicijo. Klub je namenjen tako lastnikom kot tudi vsem, ki želijo to pasmo šele spoznati in izvedeti več o njenem značaju, vzgoji ter posebnostih.